Vsakdo je že bil v stiku s dišečimi palčkami. Dišeče palčke so zelo priljubljene zaradi svojega sproščujočega aromatičnega vonja in nenavadnega videza.

Goreče dišeče palčke si največkrat predstavljamo v budističnem templju obdanem z menihi, vendar se je uporaba dišečih palčk hitro razširila v vsakdanje življenje mnogih ljudi, predvsem tistih, ki si prizadevajo za izboljšanje okolja z mirom in harmonijo. Danes ima še vedno tako kot v starodavnih časih zelo močan vpliv duhovnih, telesnih in čustvenih učinkov.

“Life is a mystery – mystery of beauty, bliss and divinity. Meditation is the art of unfolding that mystery.” – Amit Ray

Kaj so dišeče palčke?

Dišeče palčke so aromatičen biotksi material, ki bo gorenju sprošča dišeč dim. Narejene so s kombinacijo eteričnih olj, smola iz lesa, cvetnih listov in zelišč ter vode, ki jih zmešajo v pasto. Nato se surovine razreže na palice, stožce ali tuljave in posušijo. Postopki izdelave se razlikujejo glede na kulturo in so se spreminjale z napredkom tehnologije.

Zakaj jih uporabljamo?

Dišeče palčke so priljubljene predvsem v welness-ih, spa centrih in na vodenih meditacijah. So preprost in učinkovit način za spreminjanje občutkov prostoru. Ko vstopimo v prostor je spremeni našo razpoloženje in tako lahko vpliva na dojemanje prostora kot sebe.

Priljubljene so pri terapiji, meditaciji, obredih ali pa kot deodorant, repelent ali dodatek k dekoraciji.

Zelo preprosto jih je vpeljati ritual dišečih palčk v vsakodnevno rutino, bodisi ob meditaciji, ki jo izvajaš kadarkoli v dnevu ali med namakanjem v kadi ali med pisanjem ali risanjem. Zaradi terapevtskih učinkov lahko sežiganje dišečih palčk postane del regeneracijskega rituala.

Zgodovina

Uporaba kadil in dišečih palčk je starodavna praksa, ki jo že tisočletja uporabljajo v različnih civilizacijah. V sanskrtskih besedil je mogoče zaslediti sklicevanje na kadila in njegova uporaba izvira časov starega Egipta in Kitajske.

Uporabljali je niso samo zaradi prijetnih vonjav, ampak tudi zaradi označevanja duhovnih praks in ritualov, zaradi preprečevanju zle duhov in očiščevanja telesa ter duha.

Budistični menihi na Japonskem so dišeče palčke začeli uporabljati v 6. stoletju. Kasneje v obdobju Heian (8.-12. stoletje) so uvedli umetnost cenitve kadil. Plemeniti japonski dvori so z nežnimi nenavadnimi vonji (pogosto povezani z letnimi časi  razvili celotno kulturo kadil. Izumili naj bi celo tekmo v kateri so tekmovali kdo bo ustvaril najboljše dišave.

V Indiji se kadilo pogosto sežiga z oznanjanjem začetka hindujske slovesnosti in je močno povezan z očiščevanjem in zdravljenjem.

Tradicija

Dišeče palčke se v predelih vzhodne, južne in jugovzhodne Azije najdemo po imenom »joss sticks«. Beseda izhaja iz latinske besede deus, kar pomeni bog in preko portugalskega deos in javanskega dejos. Joss palčke Kitajci tradicionalno prižigajo v temeljih, pred podobo božanstva ali lokalnega duha, v svetiščih, ki jim ponavadi sledijo molitve.

Prižiganje dišečih palčk je možno tudi rez spremljajočih ritualov. Tako, da ni nenavadno, če jih prižgejo pred glavnim vhodom vasi, vhodnimi vrati doma ali poslovne zgradbe.

Ob gorenju eteričnega olja in aromatičnih zelišč se naj bi zemeljski bog pomirjal v upanju, da bo v prostor prinesel bogastvo in zdravje. V sodobnih časih se lahko prižiga joss palčke iz katerikoli razloga, tudi za odganjanje negativne energije, zlo duhov, slabe volje ali pa samo zaradi izboljšanja vonja v prostoru. To lahko presodite sami (=